Učinkovitost izmenjave toplote: Zasnova uparjalnika neposredno vpliva na učinkovitost hladilnega sistema. Njegova površina, postavitev cevi in materiali so ključni dejavniki. Na primer, uparjalniki z bakrenimi cevmi ali aluminijastimi rebri lahko bistveno izboljšajo učinkovitost prenosa toplote, ker ima baker toplotno prevodnost do 401 W/(m·K), medtem ko ima aluminij toplotno prevodnost 237 W/(m·K), kar je veliko več kot običajno jeklo. Poleg tega je treba razmik med rebri (običajno 1,5-3 mm) in premer cevi (običajno 6-12 mm) uparjalnika optimizirati glede na scenarij uporabe, da se uravnoteži upor zračnega toka in območje izmenjave toplote. V velikih hladilnicah lahko uparjalniki sprejmejo cevno zasnovo s površino več sto kvadratnih metrov, da se spoprimejo z zahtevami po hlajenju z visoko obremenitvijo; medtem ko so pri gospodinjskih klimatskih napravah uparjalniki bolj kompaktni, s površino običajno med 1 in 5 kvadratnimi metri.
Uparjalnik je ena izmed ključnih komponent hladilnega sistema. Njegova funkcija je, da absorbira toploto, da doseže proces "absorpcije toplote izhlapevanja" v hladilnem ciklu, s čimer zniža temperaturo okolja ali vzdržuje nizko temperaturo v določenem prostoru. S tehničnega vidika je uparjalnik napolnjen s tekočim hladilnim sredstvom pri nizki-temperaturi in nizkem{3}}tlaku. Ko hladilno sredstvo teče skozi cevi uparjalnika, izmenjuje toploto z okoliškim zrakom ali medijem. Ker je vrelišče tekočega hladilnega sredstva veliko nižje od temperature okolja, hitro absorbira toploto in izhlapi v plinasto stanje; ta proces se imenuje "vrelo izhlapevanje". Z nenehnim vsrkavanjem toplote uparjalnik znižuje temperaturo okoliškega medija, na primer z zniževanjem temperature zraka v prostoru v klimatskem sistemu ali vzdrževanjem okolja nizke-temperature v hladilni opremi.